Poročilo s tretjega mednarodnega Sweet Swing festivala, Ljubljana, 19. do 23. 3. 2009

Toplo priporočam, da si za lažjo predstavo v podlago nadaljnega branja v sosednjem oknu odprete komad T'ain't What You Do It's the Way That You Do It

Zanimivo. Ko ti nekaj res dogaja in lahko o tem govoriš ure in ure vsem, ki jih to zanima, pa tudi tistim, ki jih ne, si misliš, da boš o tem zlahka napisala en kratek post. Saj imam toliko materiala! Potem se usedeš, da malo razmisliš. Mogoče bo glasba pomagala. Kar na last.fm si zavrtim swing radio in ga v naslednji minuti zaprem, ker me namesto prstov začnejo srbeti pete. Na srečo je jasno, da nas na tem mestu zanima predvsem moda in trend, ki je s swingom zajadral k nam. Zato bom svoje polletne swing izkušnje in vtise swigerskega paradiža (festivala) v Ljubljani poskušala "obleči" od glave do pet.

Kot mnogo reči se tudi swing začne v/na glavi. Fantje s klobuki, dekleta s čepicami, predvsem pa z rožicami v laseh - na swing večerih to niso več izjeme. Okrog vratu se najde tudi kaka kravata, rutke med bolj rockabillyjevsko populacijo, ogrlic zaradi poskočnosti ne sme biti veliko, se pa pojavi občasno kaj čarlstonsko obarvanih verig. Gledano navznoter sta najpomembnejša naglavna organa ušesa in oči. Več kot slišim, bolje vidim. Ritem je nujno ponotranjiti, oči pa lahko po potrebi kar zaprem in poiščem stik drugje. Ko se boste naslednjič spraševali 'Ali dobro vodim?', se spomnite Petra Logginsa (ki je ob zaključku festivala pripravil kratko predavanje o zgodovini swinga): ključen kriterij za dobrega plesalca je nasmeh plesalke. Če se dekle smeje, potem jo plesalec dobro vodi. Tako preprosto je to. Vse je v ali na glavi.

Ko nam je v glavi vse jasno, je čas, da ritmični impulz prenesemo v svoj center (nekje okrog popka), od koder izvira vsak gib. Plesalci swinga skrbno čuvajo svoj center. Dekleta ga utrdijo z oprijetimi srajčkami, pikčastimi ali črtastimi oblekicami, med priljubljenimi barvami so rdeča, črna in bela. A bolj kot barva je za oblačila zgornjega dela telesa pomembna lahkotnost in vpojnost materialov (en hiter lindy hop vas lahko prepoti čez in čez). Za preplesavanje, trening, fantje svoje okvirje (tako se imenuje navidezni kvadrat, ki nastane med dvema plesalcema v zaprti drži) najraje prekrijejo z vpojnimi bombažnimi mikicami, na gala plesih in posebnih dogodkih pa tudi klasične srajce, po možnosti črtaste, niso več redkost.

Ko je okvir lepo odet, se podate na plesišče in vodite ali sledite in med tem ves čas komunicirate. Kako? Če Daxa (na fotografiji) vprašate, kako naj fantje vodijo, bo odgovoril: "just do it". In kako naj dekleta sledijo? Sproščeno, nepopustljivo, elastično, zbrano ... - skratka, ni enega nasveta. Včasih je lažje slediti modi kot plesalcu.

Vse barve jazz muzike swingerji (in verjetno plesalci na splošno) poskušamo raznesti po celem telesu, a pri swingu so vseeno noge tiste, ki se jih na plesišču najbolj opazi in opazuje Da bi se karseda svobodno premikale, morajo biti spodnje okončine najbolj udobno napravljene. Krila in oblekice, ki segajo najdlje do kolen, so super rešitev in v osnovnem swirlu ali miganju z ritko namesto dveh korakov, se res dobro vihtijo. Retro moške hlače z naramnicami so prav tako udobne kot kavbojke, le da si malokdo upa dejansko pobrskati po očetovi ali dedkovi omari in najdeno tudi ponositi. Glede barv so predstave različne. GAP si je leta 1998 zamislil swingersko modo v kaki-oker barvi, med slovenskim swingerji pa mislim, da sta črna in rdeča dosti bolj priljubljeni.

Kar se je v glavi začelo, se v stopalih konča. Če je vse v glavi, je tudi v nogah. Hiter pregled obutve na ljubljanskih swing plesiščih priča, da so startaske od Borova in klasične allstarke med slovenskimi začetnicami in začetniki še vedno zmagovalke. Bolj gala je izgled črno-bele kolekcije Peko Gacho, pa tudi med profesionalnimi čevlji se najde kaj privlačnega. Čevlji na posnetku so eni takih - profesionalnih, ples pa se imenuje balboa in je eden od swing plesov, ki se je razvil predvsem med belo populacijo, ko je na plesiščih zmanjkovalo prostora.

Obutev, pa tudi vsa ostala swingerska oprava, je vsekakor bolj raznolika, kot sami koraki, ki jih čevlji začrtajo (osnovni lindy hop korak ni nič več kot step-step-tri-ple-step). A plesni koraki (angl. footwork) so le delec bistva družabnega plesa. Bistvo je v kombinacijah - nogavic, gibov, pogledov, ljudi, kontaktov. Koraki so preprosti, so črke, ki se tiskajo v ritmu; gib telesa so besede, ki jih pokažemo; gib usklajenega para teles je kulturna komunikacija, skupna pesem z naslovom Si za ples? Preprosti koraki, neskončno kombinacij. Več razmišljanj o swingu in raznovrstne povezave lahko preberete tukaj.

Za češnjo na torti vam ponujam posnetek iz Pianota, kjer sta za kratek čas zaplesala trenutno najboljši slovenski učitelj swinga, Nejc Zupan, in gostujoči Američan Dax Hock, ki zadnja leta poučuje na Japonskem. Čeprav plesalcev kronično primanjkuje in bi se ob paru moški-moški vsaka plesalka lahko počutila prikrajšano, je pogled na gibalno-muzikalno genialen par vseeno pomirjajoč in navdihujoč. Posnetek je sicer zelo slabo osvetljen, zato pa beli čevlji pridejo toliko bolj do izraza.

Za kratek čas manj plesoča in bolj pisoča Pena vam želi veliko swinga: v glavi, na nogah ali pa kar iz srca.

V Tivoliju je pomlad. Okoli urejenih poti so razmetane zaplate zvončkov in vijolic, v mednarodnem grafičnem likovnem centru pa je bila na ogled postavljena preparirana pariška pomlad, letnik 1968. Avtor konceptualne inštalacije ni Damien Hirst - za njo stoji kolektiv, če ne generacija likovnih umetnikov, brstenje nemirnega duha zgodovinskega leta pa je ohranjeno na papirju in ne v formalinu. Do 22. marca ste si lahko v sobanah Tivolskega gradu ogledali skrbno prebran izbor plakatov študentskih in delavskih protestov, ki so s pariških univerz prenesli iskro upora tudi k nam, v Ljubljano.

Razstava z naslovom Maj '68 v Parizu in študentsko gibanje 1968 - 1972 v Ljubljani, odpira vrsto dilem (pogled zgodovine v retrovizorju je vedno mamljiv), bolj ali manj vezanih na tehtanje usodnosti takratnih dogodkov, sama primarnost in neposrednost govorice razstavljenih plakatov pa me je napeljala k enako prvinsko zastavljenemu vprašanju - kaj se je v vmesnem času sploh spremenilo?

Ključni pojmi, zakodirani v likovno govorico in poudarjeni z udarniškimi spremljajočimi parolami, so z današnjega vidika tukaj in zdaj ostali nespremenjeni. Koncepti miru, svobode in spoštovanja temeljnih človekovih pravic so sicer prenešeni na novo platformo (z novimi mediji, tehnologijami, normativnimi družbenimi ureditvami in novimi akterji), v jedru pa so še vedno nerazrešene in aktualne kolektivne travme. Zato ta cinična patološkost preparirananosti pomladi. Zagnane, drzne poteze čopičev in osti izstreljenih besed nam s plakatov sporočajo, da se je čas ustavil in da smo obsojeni na večno mladost. Kako utrujajoče!

Ujetniki adolescence jokamo, ker so nam vzeli sitotisk, ker se je revolucionarna misel od zaletavanja utrudila, ker so politiki zamenjali uniforme in inštitucije fasado. Z vsemi transakcijami, transformacijami in metamorfozami stojimo pred zidom lastnih omejitev, kot leta 1968. Počutimo se prevarane, ker smo obsojeni sami nase (le zakaj je bil Sartre tako proti študentskim protestom?). Kako človeško.

Pomlad je v svoji buhteči prepolnosti narcisistična. Plakati francoskih upornikov so le ogledalo, v katerem se danes opazujemo in čudimo, da smo isti kot pred štiridesetimi leti. In ogledalo vidi v naših očeh svoj odsev in zadovoljno prede, kot Dany Le Rouge, eden od takratnih voditeljev študentskega revolta, ko se vrača domov iz dobro plačane službe poslanca Zelenih v Evropskem parlamentu.

Razpet med utopijo preteklega dne in iluzijo prihodnjega sem se na poti domov uživaško nastavljal soncu in pod hrustanjem drobirja tivolskih stezic premleval, kako je trenutek edino, kar šteje.

Ko je Sex And The City zapustil prizorišče in izpraznil modni prestol, je bilo le še vprašanje časa, kdaj in kdo bo znova splezal nanj. Čeprav je SATC poskušal svojim gledalkam prilepiti v glavo misel, da lahko oblečejo karkoli in izgledajo chic, me Carrie nikoli ni povsem prepričala. Pa ne samo zato, ker ni znala kuhati, ker se je okoli nje vedno širil oblak cigaretnega dima in ker je bila edina hranljiva stvar, ki jo je spravila vase, ananas na koktejlu. Take it or leave it – edina stvar pri Carriejinem stilu, o kateri smo si lahko edini, je njena neustrašnost in pripravljenost obleči popolnoma vse, pa čeprav je zeleno, neudobno in izgleda kot ptič, ki je padel v nafto. Ob gledanju nanizanke nam je postalo jasno, da moda ne izbira sredstev, Carrie pa očitno tudi ne preveč. Modno vodilo SATC: Mix & match & upaj na lepo vreme.

Ko je Carrie zapustila mesto, ga je zavzela Blair Waldorf – ali pa naj ji rečemo kar Queen B? Serija Gossip Girl se namesto New Yorka, v celoti osredotoči le na njegov najbolj bistveni del – the one and only, Upper East Side. Protagonistki serije, Blair Waldorf in Serena van der Woodsen sta postavili pike na vse tri i-je v besedni zvezi fashion victim in jo takoj zatem dokončno poteptali.

Gossip Girl je prinesla v mainstream modo to, kar ji je že zelo dolgo manjkalo - stil in usklajenost. Park Avenue brez stereotipov in banaliziranja svoje atribute združi v Blair Waldorf, brez dvoma najbolje oblečeni fiktivni osebi Upper East Side-a. Spremlja jo sicer malo bolj raztresena Serena, a tudi njej v vsakem trenutku brez problema lahko rečemo vsaj: »Nice try.«

Style can't be bought, but you can always try. Kaj definitivno ne sme manjkati v omari vseh tistih, ki so v Gossip Girl našle nov modni navdih? Najprej morate pogledati čisto vse dele obeh sezon. Čas ni ovira – popolnoma nihče še ni izjavil kaj tako nerealnega kot je to, da nima časa, da bi gledal Gossip Girl. Za Gossip Girl si čas preprosto vzameš. Z manjšimi odrekanji je popolnoma vse dele možno pogledati v slabem tednu – če postavite na stranski tir spanje, hrano, družabno življenje in ostale nepomembne opravke. Že znate na pamet vse dele? Berite naprej.


Na prvem mestu so gotovo bele nogavičke – samostoječe, kratke ali volnene – bela je nova črna. Za optimalen učinek vedno v kombinaciji s kratkimi krilci in dolgimi nogami.

Če se vam bela ne zdi najbolj prijazna barva oz. če ste nehale rasti, še preden ste dosegle meter osemdeset, je prav tako opazna alternativa beli barvi rdeča. Blair in prijateljice jo kombinirajo z ostalimi živimi barvami, nikoli le z varnima belo in črno. Žive barve so a must. Pomembno je le, da jih spremljajo barve enake intenzivnosti.

School girl ali college stil je v seriji zelo dobro zastopan – Gossip Girl liki še vedno hodijo v šolo. Navy blue suknjiči z zlatimi grbi in ujemajoča se krilca, kratka karo krilca iz tvida in srajčke z brezrokavniki predstavljajo odličen temelj za nadaljnjo improvizacijo. Outfiti so sestavljeni in zelo preprostih, zelo basic kosov oblačil, ki jih večina emancipiranih najstnic niti nima več v svoji garderobi. Stil, ki se je našim babicam zdel dovršen, je znova ready to wear in super seksi. A nikar naj vas nasvet o improvizaciji ne zavede – kombinacije s strganimi Dieselkami in allstarkami so približno toliko zaželene kot Juicy Couture trenirka. Blair Waldorf s prijateljicami narekuje brezpogojno hardcore eleganco. Ne glede na pričesko pa je v laseh vedno trak ali obroč, ki ukroti velike Victoria's-Secret-style kodre.
Kos, ki ga pogosto vidimo na Blair, je tudi pončo – ne tisti, ki ga nosijo hipiji in podobna bitja, ampak precej bolj sofisticirana različica.

Morda pa vam je bolj všeč boemska svetlolaska Serena? Stilisti serije so navdih za Serenin stil našli v Kate Moss. Za večino gledalk je morda ta način oblačenja lažje dosegljiv kot tisti od Blair, saj je s posnemanjem Serene malo težje brcniti v temo. Karkoli Serena obleče, vedno daje vtis, da je na njenem outfitu nekaj narobe. Za razliko od Blair, na kateri vse stoji tako kot mora, je Sereni vedno nekaj pretesno / prekratko / napačne barve.

Edini dizajner, ki na Sereni dejansko stoji, kot bi moral, je Ralph Lauren. Kljub temu se ponavadi odpravi ven v prekratki oblekici, ki njeni size zero postavi navkljub vedno izgleda nekoliko premajhna. Ali v jeansu in nekaj plasteh oblačil, ki ne naredijo čisto nič pozitivnega za njeno postavo. Zakaj Serena lahko, mi pa ne?
Če si visok dva metra in pol in se prehranjuješ pretežno s korenjem, ni omejitev niti nebo.

Vsi, ki še niste videli Gossip Girl nujno obiščite uradno stran za pokušino pa si poglejte še promo fimček za drugo sezono.

V mojem prejšnjem življenju, ki se je pretežno vrtelo okoli mode, je bilo le nekaj modnih imen, ki so pustila globoko sled. Takrat so mediji za tiste, ki mode niso smatrali zgolj kot kosov oblačil, ki nas ščitijo pred zunanjimi vplivi, radi uporabljali izraz vizionar. Ne vem, če bi sama rekla, da je bil vizionarski, gotovo pa je bil provokativen. Kar je bilo jasno že leta 1998, ko je na oder poslal gole manekenke, čez glavo pokrite s črnimi rutami, ki so odkrivale le oči. Kmalu me je navdušil njegov projekt Afterwords iz leta 2000. Leseno krilo, ki se spremeni v klubsko mizico? Pregrinjala za stole, ki se transformirajo v obleke? Kovčki, ki so lahko stoli? Dejansko pa odgovor na etnično čiščenje na Cipru pred letom 1974 in strah pred prisilnim odhodom od doma.

Hussein Chalayan je nekaj posebnega. Tako kot so nekaj posebnega njegova oblačila. Je sploh pomembno, da so oblačila nosljiva? Je. Ni pa nujno. Njegova oblačila raje pripovedujejo zgodbe. So nekje med filozofijo, politiko in umetnostjo. Je potem sploh čudno, da je njegova lastna znamka bankrotirala že leta 2001? A se mu je, z veliko trdega dela, hitro uspelo vrniti. Lani, po letih negotovih partnerstev, je končno našel novi izziv kot kreativni direktor nemške Pume. Kar je, po svoje, precej nenavadna kombinacija. A morda ne za nenavadnega Chalayana.

Chalayan je še en od čudežnih dečkov s Central St. Martensa. Na severnem Cipru rojeni kreator je enako dobro poznan po svojih nenavadnih modnih kreacijah, kot po umetniških projektih. Dvakratni Britanski oblikovalec leta je znan tudi po inovativni rabi materialov, mojstrskem krojenju in naklonjenosti novim tehnologijam. Ena od njegovih opaznejših kolekcij je Airborne iz, v kateri je v oblačila vpletel na deset tisoč LED diod v kombinaciji s kristali Swarovski. Potem je tu projekt Before Minus Now, obleke narejene iz materialov, ki se uporabljajo v letalski industriji in spreminjajo obliko s pomočjo daljinca. Ali pa Readings, obleke, prepletene s preko 200 premikajočimi se laserji.

Londonski Design Museum od konca januarja gosti prvo pregledno razstavo 15 letnega Chalayanovega dela v VB. OK, ne morem mimo dejstva, da so modne razstave običajno zelo dolgočasne. Obleke na statičnih lutkah, vsaj po mojem, nimajo dosti smisla. In prav Chalayanove kreacije so vedno bazirale na premikanju in transformaciji. Morda poskušajo prav zato lutke, ki ponazarjajo vse mogoče početje - tudi pleskanje stene, posnemati dogajanje, ki ga pravzaprav ni. Ob tem pa so na ogled tudi razni art filmi, pod katere se je podpisal kreator. Najbolj mi je v spominu ostal Absent presence, prikazan leta 2005 na Beneškem bienalu, v Turškem paviljonu, z bledolično Tildo Swinton. Pri Chalayanu, pravijo, je koncept enako pomemben kot kroj. In, čeprav bi težko rekla, da za razstavo stoji nek močan koncept, je njena kvaliteta najbrž prav to, da pusti vtis vsem, ne le poznavalcem.

Če še ne veste, kaj početi med prvomajskimi prazniki, toplo priporočam izlet v London. Zame eno najbolj trendi mest na svetu, je tokrat bogatejše za odlično razstavo, vredno ogleda. In, kar je najbolj kul in totalno v duhu časa, na razstavi lahko mirno fotografirate vse, kar želite. Odprto do 17. maja!

V Bryant Parku vsako leto še pred začetkom pomladi zrastejo ogromni beli šotori, ki lahko pomenijo le eno – fashion week! Je sploh kakšen bolj primeren prostor za praznovanje 50. rojstnega dne, če si najbolj vplivna modna ikona svojega časa? Očitno ne.

Na Valentinovo se je pred belimi šotori v parku začela zbirati nepregledna množica. Zanimivost? Namesto Jimmy Choojevih pitonovih torbic zdravju škodljivih velikosti, so obiskovalke tega rojstnega dne / modne revije pod roko držale osemletne deklice. Vsesplošno kričanje, jok in gneča pa niso pomagali tistim, ki so ostali zunaj – in teh ni bilo malo.

Barbie se je ameriškim deklicam prvič predstavila na sejmu igrač 9. marca 1959. V Mattelu so naredili skoraj copy-paste nemške lutke Bild Lilli, leta 1964 odkupili še pravice in legenda je bila rojena. Za razliko od ostalih lutk je bila Barbie odrasla. Ne več dojenček, za katerega so deklice skrbele, ampak mlada ženska, po kateri so se zgledovale.

V petdesetih letih svojega življenja je Barbie doživela mnogo preobrazb, a nekatere stvari ostajajo enake – gosti sijoči lasje, nenaravno skladna postava in zavidanja vreden stil. Če se sprehaja po rdeči preprogi ali kuha kosilo, Barbie vsaj pri svojem videzu ne pozna kompromisov.

Letos je Barbie posebej za modno revijo obul Christian Louboutin.
»Verjetno sem v sebi vedno skrival tisto bolj punčkasto plat, ki ji je všeč Barbie,« je ob tej priložnosti razložil gospod Louboutin. »Barbie mora nositi super čevlje, ker mora vsaka punca nositi super čevlje.«

Oblačila za Barbie v naravni velikosti je oblikovalo 50 velikih imen modnega sveta – Vera Wang, Michael Kors, Tory Burch, Calvin Klein, Peter Som, Rachel Roy, Anna Sui, Alexander Wang, Tommy Hilfiger, Juicy Couture in Marchesa so le nekatera izmed njih. Vsaka izmed petdesetih kreacij je po modni pisti prikorakala na vrtoglavo visokih Louboutinkah v prepoznavni Barbie Pantone 219 Pink barvi. Dizajnerska Barbie oblačilca so nosile manekenke, ki so prehodile na kilometre modnih pist po vsem svetu, zdaj pa so z dih jemajočimi pričeskami in reprezentativnim roza make up-om v pretežno roza opravi očarale svoje ciljno občinstvo, majhne deklice.

Ker ima vsaka prava Barbie svojega Kena, so si starejše predstavnice ženskega spola oči spočile tudi na popolnem primerku Barbie spremljevalca. Barbie poleg njega je nosila majico s pomenljivim napisom: »Everyone needs a Ken!«

Po koncu modne revije so si bili kritiki edini – na nobeni modni reviji še ni bilo toliko otrok. In toliko kričanja, joka ter pristnega otroškega navdušenja. Vse prave trendsetterske deklice si bodo gotovo omislile vsaj eno izmed dizajnerskih Barbie punčk v pomanjšani obliki. Malo večje deklice pa sanjamo predvsem o oblačilih v večji različici. Frfotajoče roza kreacije z veliko bleščic, veliko volumna in veliko domišljije bi gotovo prebudile skrito Barbie v vsaki izmed nas. Še posebej v kombinaciji z živo roza Louboutinovimi sandalčki.

Za izdelavo stripa ni nobenega materialnega razloga, ki bi onemogočal njegov nastanek. Potrebuješ mizo, papir in pisalo. Kot da bi bila zgodba preveč enostavna, je stripovskih umetnikov glede na druge upodabljajoče umetnostne žanre malo. Kaj tako prekletega je na risanju možičkov in zapolnjevanju oblačkov s tekstom, da nas večina nariše svoj zadnji strip v šolskih klopeh osemletke?

Strip je logično nadaljevanje otroških risbic in čačk. Likovni govorici dodaš besedne pojme in slikice povežeš v sosledje, ki tvori zaokroženo celoto. Seveda moraš imeti zgodbo in ta zgodba zna biti problem. Juretu Engelsbergerju, avtorju duhovitega in zdaj že pokojnega grafita mestne nevroze v tivolskem podhodu - bolj jokam za njim kot on sam - se je to dogajalo pogosto. Tako je mnogo njegovih stripov ostalo odprtih, nedokončanih.

Brez kontinuitete pa zna biti tudi konzumacija stripov. Večina nas fantalinov je redno obračala liste vseh mogočih izdaj iz Gornjega Milanovca, od Zagorja, Velikog Bleka (jao, dolaze crveni mundiri), Dr.No-ja in Martina Misterije. Stripov je bilo res na tone, kupili so se v rdečih Delovih trafikah, strateško pozicioniranih ob vseh večjih mestnih križiščih in vogalih.

Tudi v Mercatorjevih in Emoninih trgovinah je bila bera bogata. Spomnim se, kako je mama nahrulila očeta, ko je v cekarju špecerije iz trgovine zagledala vulgarno, a estetsko dovršeno naslovko alternativnega Spunka, iz katere jo je tekmovalno opazovala stripovska fatalka z bohtečim golim oprsjem in ognjem v očeh. "Tvoj sin je to izbral", je na kratko zaključil debato moj stripovski mecen, s katerim sva skupaj reciklirala kupljene izdaje. Res, otroške oči izbirajo stripe tako kot sladkarije.
(Vir fotografije)

Od takrat sem prelistal in prebral kar nekaj stripov, odkar sem šel v službo pa se je konzumacija dobesedno ustavila. Dva Dylan Doga, Spiegelmanov Mous in še nekaj drobiža je seštevek zadnjih osmih, s tega vidika prav bednih let.

Zato me je novica o retrospektivni razstavi Kostje Gatnika v Narodni galeriji še posebej razveselila. Gatnik je konkreten možakar, ki mi ga je oče nekoč na cesti spoštljivo pokazal kot tistega, ki je likovno opremil Svetlanino knjigo Gal v galeriji in odlično zgodbico o Avtomobilih. Temu ni dodal Gatnikove Magne Purge, prav poseben zvežčič odpuljenih stripovskih zgodb, s katerimi sem si postregel v božjem miru samotnega doma, ko sta bila starša v službi.
(Vir fotografije)

Razstavo sem zamudil, tako da sem se spoprijel z obsežnim likovnim opusom kar na njegovi spletni strani. Toliko bolj pazljivo sem si ogledal virtualno galerijo (www.kostjagatnik.com), ker me je zintrigirala trditev, da je Gatnik slovenski Robert Crumb, kot se je zapisalo spletnemu novinarju ob najavi dogodka (zakaj se nihče pri vzorih ni spomnil na Hinka Smrekarja?). Všeč mi je Gatnikov humor, sarkazem, ironija, odločnost poteze in dostikrat jedka eksistencialna motivika, prav tako širina opusa, kjer najde umetnik suveren izraz v praktično vseh smereh (da ne omenjam svežega in čistega pristopa do fotografije, kar me je povsem presenetilo). Vendar slovenski Robert Crumb Gatnik ni.

Crumb je eden in edini. Primerjava je preveč pavšalna in bi zahtevala odstavek pojasnila. Tukaj ga ne boste našli. Zapisal pa bom, da je Crumb tisti avtor, ki je hierarhijo umetnosti obrnil na glavo in postavil strip ob bok beletristiki, in to tisti najžlahtnejši. Že res, da se premnogi odlični striparji z Gatnikovo Magna Purgo napajajo s crumbovsko neposrednostjo, dekadentim humorjem in Dickensovim miljejem post industrijske družbe, a globine Crumbove avtobiografske razgaljenosti (ob bok esteskim, časovnim in količinskim parametrom) ne dosega nihče.
(Vir fotografije)

Robert Crumb je stripovski pionir, zaradi katerega lahko mirno izpustite Sartrove pejsaže o človeškem bivanju in se namesto zmenka s psihoterapevtom raje zabubite v domačem fotelju z dobrim stripom v roki. Če že svinčnik in bel papir nista naša alkimistična transformacija, naj bo to vsaj konzumacija mojstrovega zvarka.

"Planet Zemlja ali, kot ga imenuje preostanek omniverzuma, krogla sanj, katere prebivalci preživijo veliko časa v spanju ali sanjanju, ko njihova brezmejna domišljija odmrmra, nabita z ustvarjalno energijo ... ampak kam?
Gor, skozi možgansko popkovino, kjer se zbere in pomeša z energijo vseh ostalih sanjajočih, in potem se zgodi nekaj čudovitega: ustvari se nov svet, sanjska pokrajina dogodivščin in možnosti, abstraktna ravnina lepega čudenja, ki samo čaka, da jo nekdo razišče.
In zdaj greš lahko prav tja ..."

Tako nas v igrico na Playstation-u 3 vabi fantastični glas Stephena Fryja. Vsi na Mali Veliki Planet. Aha. Krasni novi svet. Prva igrica, ki bi se ji prepustila prevzeti, če bi se odločila nameniti ves prosti čas igranju igric. Pa prevetrimo novo mantro skozi tri glavne zapovedi.

I. IGRAJ!

Ko jih odigrate in zberete ključke in nalepkice, se odprejo nove male in velike sobe/planetki. Simpatični Vrečkar (Sackboy) namesto vas teče, hodi, se obeša, pleza, potiska, pleše in vse te igrive reči, spoznava zakone fizike, lastnosti materialov in različne podlage, lahko pa tudi kresne vrečkarko s ponvijo po glavi. Vrečkarja lahko oblečemo in opremimo po lastnem okusu tule je prikazano, kako) in kmalu bodo na policah tudi prvi otipljivi vrečkarji (Sejem igrač v New Yorku). A samo pohajkovati po malem velikem planetu, kakor si ga je zamislilo britansko podjetje, še zdaleč ni tako zanimivo, kot ustvarjanje lastnega malega velikega planeta.

II. USTVARJAJ!

III. DELI!

Do (začasnega) vrhunca interaktivnosti manjkata samo še tipkovnica in miška za play station 3 (ni daleč). Da gre za manijo, nas prepriča že dejstvo, da obstaja vsaj
22 spletnih skupnosti oboževalcev te igre, med njimi tudi Sackbook (različica fejsbuka), ki je trenutno suspendiran, ker želijo Sonyjevi odvetniki zagotoviti, da imajo vsi prijavljeni v skupnost možnost izbirati, kateri podatki o njihovi igri se bodo na strani prikazovali.

Torej, Iz kakšne snovi so sanje? In iz kakšne domišljija? Kanal LBP na jutjub-u - za ilustracijo.

Čas, ko bodo ljudje z izkušnjami v PlayStation Networku, plačani, da izdelajo sobe/planetke/igre, ki se vsebinsko vežejo na produkte v realnem svetu namenjene za igralce, kadar ne pritiskajo in vrtijo igralne konzole, je tu ali pa vsaj ni daleč. Če lahko narediš sobo, ki predstavlja tvoje sanjsko stanovanje in na stene obesiš fotografije svojega pravega stanovanja, zakaj ne bi mogel narediti sobe, ki predstavlja sanjski kozmetični salon, v njej pa fotografije izdelkov, ki jih potrebuješ za idealen izgled Vrečkarja ali Vrečkarice. Subtilno trženje, a velika ciljna skupnost. Verjetno je to zaenkrat prepovedano, vseeno pa se je vredno že zdaj kdaj pa kdaj malo poigrati ... da smo na tekočem.

Nenazadnje ne pozabilmo omeniti muzike. Tako se je meni mali veliki planet približal. Tudi ko zaspiš, medtem ko drugi še igrajo, ti je prijetno. Več o avtorski glasbi v LBP tule.

V imenu igranja, ustvarjanja in deljenja, mala velika Pena:)

Restavracija Cubo predstavlja stičišče ljudi, idej in zamisli. Črno bel kontrast detajlov tu izgubi hladnost minimalizma in deluje kot poudarek in definicija Cubovega sloga. Stene v toplem, svetlem lesu dinamičnih oblik objemajo diskretno osvetljen ambient. Pravilne geometrijske oblike in ostri robovi dajejo vtis neskončnosti in mehkobe. Premišljeno pozicionirane pregrade v hladnih kovinskih tonih dajejo vtis, da delov prostora ne ločujejo,ampak jih pravzaprav povezujejo. Cubo je s svojim interior designom in hrano očaral tudi kritike izven Slovenije, njegova odmaknjena in skrita lokacija, ki so jo na začetku navajali kot slabost, pa postaja prednost. Včasih je lepo zapustiti z vsem prenapolnjeno središče mesta in se sprostiti v prav za to ustvarjenem prostoru, kjer čas izgubi svojo ostrino in hitrost.

River House ima preprosto, a efektivno filozofijo - music & cocktails & restaurant. Je odličen prostor za hitro kosilo, sobotni brunch ali uvod v "girls' night out" s prijateljicami. Če se v Cubu čas ustavi, se tu pospeši - ambient, ki bi ga lahko opisali kot tres chic ali funky, že na prvi pogled izdaja ljubezen do vsega, kar je "of the moment". V River House-u se naravni materiali prepletajo s hi-tec elementi, kar v kombinaciji s "fusion" dekoracijo ustvari zelo estetski, zelo moderen in sodoben interier. Ko imamo čas in ko ga nimamo - River House je le nekaj korakov od strogega centra, a se vseeno zdi vsaj malo odmaknjen proti New Yorku.

Vsi se kdaj utrudimo od sodobne prenasičenosti. In takrat vemo, kam - v Valvas'orju definitivno znajo izbirati detajle. Že ob vstopu pogled ujamejo velike zlate površine, ki z nenavadnimi reliefi, ki prikazujejo Ljubljano v 16. stoletju, povezujejo spodnji in zgornji del prostora. Razkošje starega in čiste linije novega sveta se tu združijo v optimalno simbiozo. Prevladujoče barve so zamolklo rjava, elegantna bež in zlata - ne le v detajlih. Valvas'or je gotovo ena izmed vzhajajočih zvezd med ljubljanskimi restavracijami. Vrhunska postrežba, hrana in ambient - če za Valvas'or še niste slišali, je to le zato, ker ga tisti, ki ga poznajo, nikakor ne želijo deliti z drugimi. Ob koncu ne preveč posrečenega dneva nas dokazano nič ne razvedri bolj kot Valvas'orjeva tortica s kozarčkom Moeta.

In zvečer? Najboljša izbira je gotovo Hvala za rože. Neskončno dolg ozek prostor z neštetimi skritimi kotički. Idealen lounge bar za pogovor, ki mora ostati skrit očem ali opazovanje dogajanja z odmaknjene zofe s kozarcem martinija v roki. To je prostor, kjer nikoli ni preveč svetlo, kjer imajo vse površine odsev, kjer je vse mogoče in nič ponovljivo. Stičišče reke in neba ne ostane neopaženo, ob tako veliko oknih so zvezde vedno blizu. Posebne učinke dosegajo tri posebne sobe - Oxygen Room, Dark Room in Golden Room. Površine, nagnjene pod nenavadnimi koti, temno pohištvo in predvsem veliko senc - včasih se zdi, da je vse skupaj le privid. Če bi radi zaznali mejo med resničnim in navideznim, jo morate določiti sami.

Go!Design - Zadnje objave v Čitalnici

C kot copat

Objavil/a:	Urška Smolej
Kategorije:	IN terier, Industrijski design, Dress code, Tamaučki, Posebneži

(Vir: Urška Smolej)

Sem v svojem najljubšem položaju. Ležim na hrbtu, moje noge pa so iztegnjene v zrak in prislonjene na steno. Razmišljam in ideja o novem zapisu mi skoraj pade na glavo. Moj copat. Nov, pisan, z vonjem po pestrosti in živahnosti Rajastana, kjer je bil kupljen on in njegov par.

Res so mi všeč, moji novi copati, in vsakič, ko si jih obujem, se mi zdi, da se njihov živahni utrip naseli v meni. Prav tako mi copati prinesejo domačnost, sproščenost, komaj pričakovani trenutek, ko lahko zaprem vrata svojega doma, odvržem svoj plašc, se razorožim vseh torbic in vrečk, ki mi otežujejo hrbet, sezujem svoje utesnjujoče škornje in končno svoja stopala potopim v udobje rahlo ponošenega copata. In vem, da to ni le moja zgodba. Ampak zgodba večine. Kot tudi mnogih slovenskih ustvarjalcev, ki razvijajo bolj in manj pisane, klasične in nenavadne oblike ter ponujajo veliko izbiro le teh. Pa se malce razglejmo!

(Vir: Urša Cigler)

Na trgu so že nekaj časa na voljo copati iz barvastega filca Urše Cigler, ki s svojo pisanostjo popestrujejo tako ženske kot moške noge kot tudi interjer, v katerem se gibljejo. Če jih niste opazili prej, ste jih vsekakor na poletnem Art marketu, kjer je s svojo stojnico obogatila letošnjo ponudbo ljubljanske umetniške tržnice. Seveda pa so na voljo v številnih trgovinah, ki prodajajo unikatne izdelke.

(Vir fotografije)

V eni od teh trgovin (bolj natančno v Iki) je nemogoče zgrešiti iz solčavske ovčje in merino volne narejene, hudomušne copate gospe Marjete Fale, ki vas ne bodo le pogreli, ampak priklicali velik nasmeh okoli ust. Meni so vsekakor ga in sem prepričana, da bi ga tudi vam. V pozitivnem smislu, seveda.

(Vir fotografije)

Napisati veliko o Zelolepo, ne bi imelo smisla. Saj ime blagovne znamke pove vse. Kvalitetno izdelani usnjeni copati s pisanimi in svetlečimi trakovi, pa bodo naši spremljevalci še vrsto let. Zagotovljeno!

(Vir fotografije)

Vau, zdaj pa se prepustimo in poletimo s copati vred. To obljublja oblikovalska skupina Oloop, ki se je pri oblikovanju Letečih copatov dvignila visoko nad ustaljenimi vzorci in spojila praktičnost, funkcionalnost in estetiko v letečo preprogo, kjer krila niso več potrebna. Popolna zmaga!

In nazaj na realna tla. Kljub vsej tej hvalevredni ponudbi, je v moji omari še vedno največ tistih navadnih, preprostih, klasičnih copatov, ki čakajo na noge mojih prijateljev in znancev. In pridejo na vrsto vsake toliko časa, saj je zanimivo, da se vedno bolj širi trend, hoditi bos ali v nogavicah. Še posebej v stanovanjih s talnim ogrevanjam. In jaz to navado močno pozdravljam in sem zelo za. Pa še odlično gre skupaj s tisto pozo, o kateri sem pisala na začetku. Oboje je zelo spoščujoce za telo in duha, o zdravilnih učinkih pa bi lahko napisala še eno objavo. Zato naj se konča z mislijo: tako kot vsakemu najbolj paše. Tako je tudi najbolje!

]]> http://www.go-design.si/citalnica?bId=244 Thu, 5 Feb 2009 09:02:00 +0200 244

Go!Design - Zadnje objave v Čitalnici

Shop till you drop

Objavil/a:	eva
Kategorije:	Dogodki, Dress code

(Vir fotografije)

Ime mi je Eva in imam preveč oblek. In čevljev. In torbic.
Posledično dejstvo je, da nikoli ne kupujem zato, ker nekaj nujno rabim, ampak zato, ker mi je tisto všeč. In prav zato gredo razprodaje običajno mimo mene. To se sicer zdi zelo kul, ampak ni najbolj pametna stvar na svetu. Sploh, če kupiš nekaj sto evrov vredne škornje le teden dni pred razprodajo. Ampak kaj, če jih na razprodaji ne bo več? In, tisti vmesni čas, ko jih že nosiš, je tudi nekaj vreden. Se mi zdi.

Bilo je enkrat na začetku devetdesetih, ko sva se z mamo odpravili na 14-dnevno potovanje po Ameriki. Ko sva se peljali z letališča v Miamiju, sem z velikimi očmi gledala skozi okno taksija ogromen jumbo plakat za nakupovalno središče, na katerem je bila ilustracija ženske, ki leži na tleh in moli vse štiri od sebe, v rokah pa še vedno trdno drži goro nakupovalnih vrečk. Pod njo pa napis: Shop Till You Drop! Ideja o skoraj 24-urnem nepretrganem šopingu se je zdela najstnici, ki je prišla iz male Slovenije skoraj perverzna.

(Vir fotografije)

In so, nekaj let pozneje, prišla velika nakupovalna središča k nam. Prej smo se po obleke in čevlje vozili čez mejo, kjer je bilo vse boljše in cenejše. Zdaj to ni bilo več potrebno. Vse je počasi postalo dosegljivo. Še posebej na razprodajah. In te se, vsaj zdi se mi, vsako leto začnejo prej in trajajo dlje. Ob tem pa je zanimivo, da jih ne spremljajo več množična histerija, prerivanje in nepregledne vrste pred vrati trgovin še preden se te sploh odprejo. Je razlog finančna kriza ali morda postopno znižanje cen že pred razprodajami? Težko rečem. Se pa večkrat vprašam, po kakšnih cenah trgovci kupijo oblačila, da lahko njihove cene, vsaj zdi se, v neskončnost nižajo.

(Vir fotografije)

Se mi pa zdi, da se nakup tistih dražjih kosov, kot so plašči in jakne, na razprodajah splača. Če si pripravljen v nakupovanje investirati čas, si lahko nagrajen z odličnim in poceni nakupom. Ker se razprodaj žal nisem nikoli lotila prav premišljeno, imam v omari kar nekaj kosov oblačil, ki: a) mi niso prav, b) mi niso všeč, c) so bili moderni le deset minut.
Hmmm … do kdaj že trajajo razprodaje?

Mimogrede: Ste se kdaj vprašali, kako se ob našem napadu na trgovine počutijo tisti, ki so v njih zaposleni? Po mojem je tale filmček odličen prikaz :)

]]> http://www.go-design.si/citalnica?bId=243 Thu, 29 Jan 2009 09:00:00 +0200 243