Za izdelavo stripa ni nobenega materialnega razloga, ki bi onemogočal njegov nastanek. Potrebuješ mizo, papir in pisalo. Kot da bi bila zgodba preveč enostavna, je stripovskih umetnikov glede na druge upodabljajoče umetnostne žanre malo. Kaj tako prekletega je na risanju možičkov in zapolnjevanju oblačkov s tekstom, da nas večina nariše svoj zadnji strip v šolskih klopeh osemletke?

Strip je logično nadaljevanje otroških risbic in čačk. Likovni govorici dodaš besedne pojme in slikice povežeš v sosledje, ki tvori zaokroženo celoto. Seveda moraš imeti zgodbo in ta zgodba zna biti problem. Juretu Engelsbergerju, avtorju duhovitega in zdaj že pokojnega grafita mestne nevroze v tivolskem podhodu - bolj jokam za njim kot on sam - se je to dogajalo pogosto. Tako je mnogo njegovih stripov ostalo odprtih, nedokončanih.

Brez kontinuitete pa zna biti tudi konzumacija stripov. Večina nas fantalinov je redno obračala liste vseh mogočih izdaj iz Gornjega Milanovca, od Zagorja, Velikog Bleka (jao, dolaze crveni mundiri), Dr.No-ja in Martina Misterije. Stripov je bilo res na tone, kupili so se v rdečih Delovih trafikah, strateško pozicioniranih ob vseh večjih mestnih križiščih in vogalih.

Tudi v Mercatorjevih in Emoninih trgovinah je bila bera bogata. Spomnim se, kako je mama nahrulila očeta, ko je v cekarju špecerije iz trgovine zagledala vulgarno, a estetsko dovršeno naslovko alternativnega Spunka, iz katere jo je tekmovalno opazovala stripovska fatalka z bohtečim golim oprsjem in ognjem v očeh. "Tvoj sin je to izbral", je na kratko zaključil debato moj stripovski mecen, s katerim sva skupaj reciklirala kupljene izdaje. Res, otroške oči izbirajo stripe tako kot sladkarije.
(Vir fotografije)

Od takrat sem prelistal in prebral kar nekaj stripov, odkar sem šel v službo pa se je konzumacija dobesedno ustavila. Dva Dylan Doga, Spiegelmanov Mous in še nekaj drobiža je seštevek zadnjih osmih, s tega vidika prav bednih let.

Zato me je novica o retrospektivni razstavi Kostje Gatnika v Narodni galeriji še posebej razveselila. Gatnik je konkreten možakar, ki mi ga je oče nekoč na cesti spoštljivo pokazal kot tistega, ki je likovno opremil Svetlanino knjigo Gal v galeriji in odlično zgodbico o Avtomobilih. Temu ni dodal Gatnikove Magne Purge, prav poseben zvežčič odpuljenih stripovskih zgodb, s katerimi sem si postregel v božjem miru samotnega doma, ko sta bila starša v službi.
(Vir fotografije)

Razstavo sem zamudil, tako da sem se spoprijel z obsežnim likovnim opusom kar na njegovi spletni strani. Toliko bolj pazljivo sem si ogledal virtualno galerijo (www.kostjagatnik.com), ker me je zintrigirala trditev, da je Gatnik slovenski Robert Crumb, kot se je zapisalo spletnemu novinarju ob najavi dogodka (zakaj se nihče pri vzorih ni spomnil na Hinka Smrekarja?). Všeč mi je Gatnikov humor, sarkazem, ironija, odločnost poteze in dostikrat jedka eksistencialna motivika, prav tako širina opusa, kjer najde umetnik suveren izraz v praktično vseh smereh (da ne omenjam svežega in čistega pristopa do fotografije, kar me je povsem presenetilo). Vendar slovenski Robert Crumb Gatnik ni.

Crumb je eden in edini. Primerjava je preveč pavšalna in bi zahtevala odstavek pojasnila. Tukaj ga ne boste našli. Zapisal pa bom, da je Crumb tisti avtor, ki je hierarhijo umetnosti obrnil na glavo in postavil strip ob bok beletristiki, in to tisti najžlahtnejši. Že res, da se premnogi odlični striparji z Gatnikovo Magna Purgo napajajo s crumbovsko neposrednostjo, dekadentim humorjem in Dickensovim miljejem post industrijske družbe, a globine Crumbove avtobiografske razgaljenosti (ob bok esteskim, časovnim in količinskim parametrom) ne dosega nihče.
(Vir fotografije)

Robert Crumb je stripovski pionir, zaradi katerega lahko mirno izpustite Sartrove pejsaže o človeškem bivanju in se namesto zmenka s psihoterapevtom raje zabubite v domačem fotelju z dobrim stripom v roki. Če že svinčnik in bel papir nista naša alkimistična transformacija, naj bo to vsaj konzumacija mojstrovega zvarka.